Komentar 1: ampak s tem ko lažemo in počnemo razne barabije nezavedno častimo hudiča.Ali ima duhovnik ki ima obred maše dejansko v mislih sliko, neko predstavo o antikristu ali verjame da dela v božje dobro
Odgovor:
Različno. Tako kot smo različni ljudje, so različni tudi duhovniki, saj so tudi oni ljudje. Nekateri postanejo duhovnik zato, ker v tem vidijo čudovit način, kako dobro preživeti življenje - hrane in pijače imaš zadosti, ljudje te častijo, in tudi ženske se ti ponujajo, saj je tisto, kar je prepovedano, še slajše. V Boga ne verjamejo, niti ne želijo verjeti. Nekateri postanejo duhovniki zaradi tega, ker je to eden izmed poklicev, pri katerem imaš opravka z otroci... Takšni verjamejo samo to, da delajo v svoje dobro.
In prav možno je, da nekateri duhovniki tudi zavestno častijo Hudiča, tako kot ga častijo tudi nekateri ljudje.
In nekateri se ne trudijo preveč razmišljati in samo opravljajo obrede, v laži, da je to tisto, kar si Bog želi. In drugi imajo mistični vpogled - kjer jih Hudič ali pa njihova lažniva iluzija, ki se kaže kot angel ali "Marija" ali "Jezus" ali umrli "svetnik" vodi v pogubo.
Vprašanje je, ali se bodo lahko zagovarjali pred Bogom, češ da niso vedeli... Vsakdo bo polagal pred Bogom račune o sebi (Rim 14:12) - kako jih bodo polagali? Iz svoje izkušnje ti povem, da čeprav lahko mislimo, da se bomo lahko izgovarjali na nevednost in nezavednost, se vse to razblini, ko si enkrat soočen z resnico. In kaj je resnica? Da je vsakdo ODGOVORen za svoja dejanja. Ni kriv Satan, ki nas je "prevaral", s tem ko se je kazal dobrega, niso krivi starši, družba, šolstvo, duhovnik, papež... Vsakdo bo ODGOVORjal za svoja dejanja pred Bogom.
In za vsakega je upanje - pa čeprav je papež, duhovnik, ti ali pa jaz. Ni pomembno to, ali častimo sami sebe, ali Satana ali papeža ali smrt - zavestno ali nezavedno - vse to je slabo in vredno pogubljenja - pomembno je - ali živimo za Boga, za ljubezen ali ne živimo zanj. Omenjaš še laž. Zakaj lažemo? Ker želimo dobro poskrbeti za sebe na račun drugih ali pa želimo izpasti boljši kot smo - boljši kot smo in boljši kot so drugi - druge tako s prevaro potunkamo v blato. Na ta način teptamo in skušamo ubiti ljubezen in smo prav tako sovražni Bogu kot nekdo, ki zavestno časti Satana. In če se poskušamo primerjati z drugimi in kazati s prstom nanje - češ - on je pa večkrat poskusil ubiti tega in tega - jaz sem manjkrat - ali sem zato boljši človek? Na ta način želimo potunkati druge, da bi mi sami plavali. Kdo pa tunka druge? - malo prej sem omenil, da je to naloga laži.
Občutek imam, lahko se pa motim, da si odkril svojo temno plat, sedaj pa jo želiš zakriti s tem, da te zanimajo duhovniki, ki naj bi bili po tvojem mnenju bolj grešni. To je stara taktika, ki smo jo vsi uporabljali - tudi jaz - najdemo si nekoga, za katerega mislimo, da je slabši od nas in poglej, poglej, kar naenkrat smo mi super. Dokler nisem priznal, kaj je v meni - so me vedno zabolele Jezusove besede: "Hinavec, izpuli bruno iz svojega očesa in videl boš odstraniti trsko iz bratovega..." Vedel sem, da je govora o meni... Vedno sem se moral opravičevati sam sebi in pred svojo vestjo, ki mi jo je Bog dal. In ko sem opravičeval sebe, sem posledično druge tunkal v blato. Ko pa enkrat sprejmeš, da ga biksaš in ti je žal in tega ne želiš več početi, potem te opraviči Jezus. Jezus je tisti, ki nas potegne iz blata, tako da ne rabimo po nobenem tacati - brez Jezusa pa hočeš nočeš moramo po nekom tacati, da bi bili mi nad površjem, da bi bili mi dobri. Na ta način delujejo mesene religije, ki so zapakirane v paket duhovnosti - s krščanstvom pa ni tako. Če me občutek le ni varal, naj ti da Bog spoznanje in te tako blagoslovi, naj ti da spoznanje, ki ga je dal tudi meni, da boš videl, da branimo (braniš) nekaj, kar ni vredno branjenja. In bolj ko se b-ranimo, bolj se ranimo med seboj.
Omenjaš še obred maše in predstavo o antikristu - o tem zaenkrat nisem razmišljal - hvala ti za idejo. Nekaj o tem bom napisal v naslednji objavi.
Upam, da nisem bil preveč grob - če sem bil preveč - to ni bil moj namen, želel sem biti ravno prav. Naj končam z nekaj spodbudnimi besedami:
Pavel nas primerja s semenom. Seme se sadi v umazano zemljo in potem zraste... Ko seme spozna, da je v blatu, potem Bog življenja povzroči, da raste in raste. Seme v suhem zraku, kakor vem ne bo nikoli skalilo. Bog ga iz blata dvigne nad blato - seme samo od sebe se ne more. Seme mora propasti - naš meseni jaz (sebičen, tak, ki misli, da je več kot drugi, sovražen življenju, ljubezni, Bogu, zahrbten, nevoščljiv...) mora tako kot seme propasti, da bi iz njega nastalo nekaj novega, lepšega. In to priznanje in obžalovanje, da smo v blatu, mi osebno in mi vsi skupaj, da smo v laži, uporniki Bogu, ki želi iz nas narediti nekaj dobrega, nam izkazati milost, mi pa se branimo, češ da smo ok... to je del začetka propadanja semena. Seveda Pavel ne govori o samomoru - Bog ne daj, da bi zavrgli tako čudovit Božji dar! A veliko ljudi bi se raje ubilo, kot da bi priznalo kaj takega in takšne bi lahko primerjali s plesnivim semenom, ki ne zraste in ne obrodi sadu. Kristjan ne stori samomora - a kaj stori? Ko seme spozna, da je v zemlji, potem se začne ozirati proti Nebu in isto stori tudi kristjan. Resnično prizna in potem se ne ozira več toliko v zemljo (Satan, laž itd.), ampak se ozre proti Nebu, Bogu. In potem se začne dogajati nekaj čudovitega :) Naj se začne dogajati nekaj čudovitega tudi v tvojem življenju - bodi blagoslovljen/a. To prosim Boga Očeta v Jezusovem imenu. Vse lepo in srečno.
Komentar 2: svojo temno plat sem odkril že kot otrok ko sem se prvič zavestno zlagal ampak če si katolik je itak to normalno da lažeš kradeš goljufaš itd.greš spovedi zmoliš deset očenašov inlažeš naprej.Tudi zdaj priznam in ni me sram priznati da sm baraba ampak žal po katoliških naukih sm kukr dober človek.Težka bo.
Odgovor:
Ja, spomnim se na Adama in Evo, ko ju je Bog vprašal, ali sta prekršila njegovo zapoved. V bistvu je šlo za to, da sta raje izbrala laž, raje sta zaupala laži kot resnici. In kaj je odgovoril Adam? Ja, sem, ja - priznam - ampak, žena, ki si mi jo dal, me je nagovorila. Hm... Teoretično je priznal svojo greško, praktično pa je obsodil Boga. In Eva, kaj je rekla? Ja, priznam, ampak kača, ki si jo ti naredil, me je prevarala... In ponovno - "priznala" je krivdo, ampak je ni priznala. In isto počnemo tudi mi, dokler ne prevzamemo odgovornosti za svoja dejanja. Adam je bil kriv sam zase - Evo je vpletel zraven samo zato, da je obtožil Boga in Eva ravno tako - ona je bila tista, ki je izbrala laž namesto resnice. Dokler ne prevzamemo odgovornosti, so za vse krivi drugi - oz. kar sam Bog. Nismo svobodni, ampak smo ujetniki laži, greha. En možakar je govoril in govoril o svojih starših, kaj so mu vse naredili... Nato pa mu je nekdo rekel - dobro, ampak tvoji starši so mrtvi že 30 let - kaj si naredil v tem času iz sebe? Kdo je odgovoren za tvojih zadnjih 30 let? Starši? Saj te pustijo na miru, so v grobu. To je prigoda iz ateistično-mistične srede, kjer ljudje nekaj delajo iz sebe - v krščanstvu je Bog tisti, ki deluje in nas spreminja.
Drugo naše "priznanje" pa je sledeče: "Ja, poklal sem par ljudi in pokradel sem jih - pa kaj! Še bi jih! Ni me sram!" Niti eno niti drugo "priznanje" ni priznanje, ampak samo poskus prevare in opravičevanja samega sebe in zla, s katerim smo povezani.
In naše tretje priznanje je šele pravo priznanje - s prvima dvema želimo samo prevarati samega sebe, Boga, druge. Ali je tvoje priznanje podobno tretjemu ali bolj prvemu in drugemu?
Da, preteklost ima nek vpliv na nas (npr. vzgoja v katolicizmu) - a če ga mi še poudarjamo, ji prepuščamo oblast, ostanemo ujeti vanjo. Nemočni smo. Kristjan pa gleda v prihodnost, v njem je upanje. In vse, kar se mu je slabega zgodilo in kar je slabega storil, lahko Bog uporabi za dobro. Če sem v življenju bil priča nasilju - se lahko izgovarjam, ko želim biti tudi jaz nasilen, in se opravičujem - starši so bili taki, pa družba, pa to in ono - in obtožujem Boga - zakaj si mi dal to v življenje - lahko pa me iste izkušnje odvrnejo od tega in se mi zagabijo in ne želim imeti z njimi čisto nič več. V tem primeru bom hvaležen Bogu za vse hude in zle stvari, ki sem jih videl ali počel in zelo verjetno tudi užival na nek čuden način v njih. Hvaležen mu bom, da mi jih je pokazal v tolikšni meri, da so se mi zagabile. In tako nimajo več moči nad mano. Ne počnem jih več. Zdaj, kakšne me pa sem ter tja še vedno premamijo, ampak če zaupam v Gospoda, je vse ok. Da, kristjan ne živi več za sebe in za telo in telesne užitke - ampak za ljubezen, za Boga. To je prvo in glavno - in potem je tudi za telo poskrbljeno - verjetno ne na takšen način, kot bi bilo sicer, ampak vseeno.
Po drugi strani pa preteklost nima več moči nad kristjanom. Na to, kako danes reagiram in kako danes čutim do ljudi in Boga ne igra nobene vloge zlo, ki sem ga bil deležen ali pa ki sem ga dajal. Večjo oblast ima božja ljubezen, ki je zacelila rane.
Pismo Rimljanom pravi, da je Jezus umrl za brezbožne, za nemočne. In spoznal si, da si nemočen, ko praviš - težka bo. Ker zaupaš v sebe, je to težko - še več - nemogoče. Isto velja za mene in vsakega. Ko pa zaupaš v Boga - mu verjameš, veruješ vanj in ne v sebe ali v svojo moč - potem ni strahu, negotovosti, obupovanja... Če samo malo premisliš - Bog, ki drži vsak atomček tega vesolja skupaj, da ne razpade, ki drži skupaj tudi tebe - pa ne bo mogel spremeniti tvojega ali mojega srca? Kdo pa sem jaz ali pa ti, v primerjavi z Bogom?
Začne se s poslušanjem, z razmišljanjem... na ta način ugotoviš, da Bog obstaja. To znanje ti da Bog. In se mu prepustiš. Pogled uzreš nanj in ne več na sebe. To je prijateljstvo. Prijatelj pomaga prijatelju brez pričakovanja, da bo dobil kaj nazaj - ostali gledamo najprej za sebe. Tako lahko od 10 ljudi 9 ljudi gleda za tebe - če pa si sebičen - pa gleda samo ena oseba od desetih za tvoje dobro. Kaj je pametnejše in boljše? In Bog je naš prijatelj - dal nam je vse - življenje, hrano, zdravje (takšno ali drugačno), Jezus je umrl za nas, da bi lahko sprejeli še večno življenje. To je njegovo prijateljstvo, njegova ljubezen do nas.
Mi se ne rabimo boriti s hudičem in pohoto in še čim - vse to je že poraženo. Sem ter tja nas še kaj zamika - temu se izognemo in to je to. Včasih pademo - ampak Bog nas pobere. "Oče" Pij, znani katoliški čudodelec, naj bi se kot otrok boril s hudičem... Očitno ni vedel, da je hudič že poražen - nima nobene moči nad kristjani.
Kristus pravi - moj jarem je lahek (Mt 11:30). Ni težko. Življenje pred tem je težko, naše breme in naš jarem je tako težak, da nas z lahkoto zlomi.
In namesto, da se polniš z nasiljem, gledanjem televizije in podobno - vzemi v roke Sveto pismo in se polni z božjo besedo. Enkrat bo rodila sad. Jaz sem jo prebral že (ali šele) 4x, 5x ali 6x, mogoče še večkrat (žal SSP in ne KJV, ampak vseeno - bolje išta nego ništa). Veliko ljudi jo bere, ampak z neponižnim duhom in tako ostane zaklenjena. Bog se ponosnim upira, je zapisano v njej. V njej iščejo napake, jezijo se, ker določenih stvari ne razumejo... Oni želijo biti nad božjo besedo. Ko se predaš Kristusu, božji besedi pa si hvaležen. Vidiš, da je znanost larifari, mistika larifari - vse je larifari - kaj ti še preostane? Veš, da je Biblija božja beseda in jo zato bereš v takšnem duhu: "Bog, hvala ti, da lahko berem tvojo besedo. Bral jo bom, pa če bom kaj razumel ali pa ne. Ti si tisti, ki daješ razumevanje. Nič mi nisi dolžan. Tudi če jo preberem 20x, mi nisi čisto nič dolžan, saj vem, kaj si zaslužim - nič dobrega." In ko Biblijo že okvirno poznaš, lahko poslušaš tudi vse, ki imajo kaj za povedati o njej - tudi tako se učiš. In potem ti postopoma Bog odkriva, kje so določeni ljudje izkrivili sporočilo in tistega ne sprejmeš. Tisto, kar je pa v skladu z Biblijo, tisto pa obdržiš.
In ta pot zna trajati... Seveda te lahko Bog v hipoma spremeni in te res, ko ti enkrat odpre oči, da lahko jasno vidiš, a kljub temu zna trajati nekaj časa, da te popolnoma spremeni. Rastlina iz semena tudi ne zraste en, dva, tri, ampak traja nekaj časa.
Kakor smo imeli vero v bančne sisteme, zavarovalnice, guruje, duhovnike, "svetnike", "angelčke", zvezdnike, zdravilce... ki smo jim zaupali, ne da bi vedeli, kako delujejo - saj če bi ljudje vedeli, jim ne bi zaupali - tako in še bolj imejmo vero v božjo besedo. Pri bančnih sistemih, zavarovalnicah, človeških zakonih je vedno nekaj skritega med milijoni strani - v Bibliji je napisano vse v eni sami knjigi. Biblija pravi sama za sebe, da je živa beseda (Heb 4:12). In tudi če jaz napišem tisoče strani, kako nagovori mene, je še vedno dobro, če ne celo bolje, če se družiš z njo. Jaz se trudim samo reklamirati Biblijo, da bi jo brali. Želim samo razbiti najbolj grobe laži, ki nam preprečujejo, da bi jo sploh jemali resno. In tako bo tebe nagovorila drugače kot mene, saj je živa beseda. Kako je živa? Kar je živo, ima zmožnost delovanja in božja beseda, potem ko se družimo z njo, nas preoblikuje in rodi sad v nas - ljubezen in večno življenje.
